Gledališče in ustvarjalni gib

Avtorica: Simona Lanišek

Povzetek

V prispevku predstavljam svoje interesno področje oz. delo, ki ga izvajam poleg svojega rednega dela v šoli, kjer kot socialna pedagoginja poučujem dodatno strokovno pomoč. Predstavljam primer dobre prakse povezovanja elementov gledališča in ustvarjalnega giba kot odličnega sredstva za buditev otroške radovednosti in ustvarjalnosti, učenja različnih učnih vsebin, medpredmetnega povezovanja, socialnih veščin in ne nazadnje spoznavanja in vpogleda v lastno delovanje. Tekom opisanega projekta sem se srečala z nekaj težavami oz. dilemami, ki pa v nobenem pogledu niso bile povezane z otroki, temveč izključno z mojim lastnim delovanjem. Spodbudile so me k razmišljanju o sebi in iskanju novih, drugačnih možnosti.

Ključne besede: gledališče, ustvarjalni gib, radovednost, ustvarjalnost, lastne zavore.

Gledališče mi je blizu že odkar sem sama kot otrok nastopala na šolskih odrih. Z različnimi metodami gledališke pedagogike sem se večkrat srečala tudi med študijem socialne pedagogike in kot udeleženka konferenc gledališke pedagogike. Sedaj poučujem kot učiteljica dodatne strokovne pomoči in pri svojem delu največkrat posežem po lutki, ki nekako pomaga prebiti led in posredno vzpostavlja stik med menoj in otrokom. Vzporedno s spogledovanjem z gledališko pedagogiko pa je v meni ves čas raslo tudi zanimanje za metodo ustvarjalnega giba. Obiskovala sem seminarje ge. Vesne Geršak, kjer sem spoznala pomen ustvarjalnega giba ter različne vaje, igre ter simulacije za delo s skupino. Vse to sem preizkušala pri svojem delu, vendar mi je individualno delo z otrokom onemogočalo uporabo tistih gibalnih iger, za katere bi bilo potrebno večje število otrok. Začela sem iskati priložnosti za uresničitev tovrstnega projekta. Ni šlo zgolj za igro kot tako, ampak me je v povezavi s tem ves čas zanimalo tudi gledališče. Otrokom sem želela ponuditi več kot le klasično gledališče, ki ga pojmujem kot učenje besedila na pamet, kar se na koncu udejanji v končni predstavi. Želela sem, da bi otroci sami ustvarjali predstavo – od začetka do konca. Da bi jih vodili njihova radovednost in ustvarjalnost. Zdi se mi namreč, da otrokom vse preveč stvari vsiljujemo in spodbujamo samo konvergentno mišljenje, za njihovo ustvarjalnost pa enostavno ostane premalo prostora. Enako je razmišljala že ga. Breda Kroflič v svojem delu Ustvarjanje skozi gib (1992). Pravi (Prav tam), da šola od otrok zahteva predvsem levo-hemisferično, verbalno funkcioniranje, njihova kreativna moč pa oslabi. Neverbalno ustvarjalno gibanje se v šoli namreč prej zavira, kot spodbuja.  Ustvarjalnost zato postaja vse večja potreba vsakega posameznika. Krofličeva (Prav tam, str. 20) ustvarjalnost definira kot »dejavnost, lastnost mišljenja, način mišljenja, sposobnost, osebnostno lastnost oz. potezo. Ustvarjanje je delovanje, odpiranje problemov, preoblikovanje situacije v okolju, izvirno preoblikovanje informacij.«

Torej – kako, na kakšen način naj se lotim projekta, v katerem želim otroke pripeljati do tega, da bodo sami odpirali probleme, preoblikovali situacije, jih pogledali z različnih zornih kotov in na koncu vseeno tvorili neko zaključeno celoto – predstavo?

Odločila sem se, da učenkam in učencem ponudim interesno dejavnost. V nadaljevanju sem se veliko ukvarjala s starostjo otrok. Želela sem, da bi bili otroci čim mlajši. Čim mlajši namreč so, tem bolj so pri svojem gibanju spontani (Geršak, 2016). To jih povezuje s samim seboj in z njihovimi vrstniki (Prav tam). Poleg tega so učenke in učenci v prvih razredih šolanja še razmeroma precej kreativni , čeprav jih vstop v šolo po mojem mnenju na področju ustvarjalnosti precej zaznamuje. Ne nazadnje pa se mi je zdelo pomembno tudi to, da imam z otroki že vzpostavljen dober stik, s čimer bi lahko prihranili nekaj časa, ter ga več namenili ustvarjalnemu procesu. Izbrala sem drugi razred, ki sem ga leto prej nekaj ur na teden poučevala v oddelku podaljšanega bivanja. Na interesno dejavnost se je prijavilo devet deklic. Sprva so se spoznavale z različnimi elementi gledališča in ustvarjalnega giba. Spoznavale so oder, zaodrje, gibanje po odru, različne nivoje gibanja, mimiko, energijo, moč, čas …  Veliko časa sem namenila igri vlog, saj je osnovna sestavina omenjenih iger ravno ustvarjalno gibanje. Slednje je pretežno pantomimične narave, govor pa je lahko prisoten ali ne (Williamson in Silvern, 1986; povzeto po Kremžar, 1992). Želela sem, da se aktivno vživljajo v dano vsebino in jo gibalno poustvarjajo. Kaj kmalu jih je začelo zanimati, s čim bodo na odru nastopale, kaj bodo gledalcem lahko pokazale. Njihov cilj je seveda bila predstava. Ker je bilo ravno Plečnikovo leto, sem se odločila za temo arhitekture. Takoj sem se srečala z novo dilemo – je tema pretežka? Bodo sploh razumele, kaj to je? Na začetku sem si pomagala s slikovnim gradivom, ob katerem sem jim postavljala vprašanja kot na primer: Kaj vidite na sliki? Kaj bi to lahko bilo? Ste katerega od predmetov s fotografij že videle v svoji okolici? … in podobno. Kaj kmalu so se naše vloge obrnile in so s postavljanjem vprašanj začela dekleta. Med drugim jih je zanimalo, kaj te zgradbe so, kje so, kako jim rečemo, zakaj to takšne, kdo jih je naredil in podobno. Ko sem jim razkrila, da je to bil Jože Plečnik, jih je radovednost vodila dalje. Eno vprašanje je porajalo novo. Zanimalo jih je tudi njegovo življenje. Še preden pa smo prešle na to, sem fotografije uporabila za vajo, pri kateri so videno upodobile z gibom. Lahko so izbirale med statično figuro ali plesom, samostojno ali v skupini. Ker smo podobne vaje delale že prej, pri ustvarjanju niso imele nobenih zadržkov. Nastale so stvaritve, ki bi že same po sebi lahko tvorile kratko predstavo. V nadaljevanju sem jim na kratko predstavila življenje in delo arhitekta. Besedilo sem priredila tako, da so ga brez težav razumele. Če pogledamo s stališča šolskih predmetov, je v tem pogledu spontano prišlo do medpredmetnega povezovanja. Poleg umetnosti smo se dotaknile tudi spoznavanja okolja in zgodovine. Ogledale smo si namreč spomenik, ki stoji blizu šole, katerega avtor je Jože Plečnik. Pogovarjale smo se o prevoznih sredstvih iz njegovega časa, si ogledale ostanke viadukta, ki stoji v vasi in prebirale njegovo zgodovino.

Tako kot že prej omenjene fotografije, smo zdaj z gibom začele uprizarjati delčke iz njegovega življenja. Tokrat kot ena skupina. Tu so se učile sodelovanja v večji skupini, sprejemanja mnenj in idej drugih. Zajele smo torej tudi področje socialnih veščin. Ta del je bil nekoliko napornejši, saj sem želela, da vsaka najde svoje mesto in prispeva svoje zamisli in ideje. Zopet so nastale čudovite kreacije. Tokrat sem njihovo delo posnela. S samoopazovanjem so se učile kritičnega pogleda na svoje delo ter iskanja novih, še boljših rešitev. S svojim delom so bile nato še bolj zadovoljne. Pozitivna samopodoba jim je dala zagon za nadaljnje delo. Idejam kar ni bilo konca. Seveda, pri nekaterih več, pri drugih manj. Pogosto pa so me tiste najbolj tihe in zadržane presenetile z odličnimi, zelo ustvarjalnimi idejami. Na koncu nam je ostalo le še to, da smo te drobce, lahko bi jim rekla tudi mini predstave, povezale v eno smiselno celoto. V tem delu (pa tudi nekajkrat vmes) sem se večkrat spozabila in jim poskušala nenamerno vsiliti svoje ideje, vendar so me hitro postavile na realna tla in pokazale nove rešitve, po njihovem mnenju (pa tudi realno) boljše. S tem, kako s svojim vodenjem vplivam na ustvarjalni proces, sem se ukvarjala praktično ves čas opisanega projekta. Vsebin jim nikakor nisem želela vsiljevati, temveč slediti njihovim vprašanjem, idejam, radovednosti. To je bil zame najtežji del celotnega procesa. V nobenem trenutku niso bile težava otroško nezanimanje, neustvarjalnost, temveč moj spopad s seboj. Večkrat sem se le s težavo ustavila, da jim nisem sugerirala svojih rešitev oz. drugih možnosti, ki jih morda v tistem trenutku niso videle. V celotnem procesu sem se v bistvu sama učila od njih, spoznavala sebe in videla, da me je šolski sistem s svojo naravnanostjo k čim večji storilnosti in poudarjanjem levo-hemisferičnih procesov uspešno »zatrl«. Namesto da bi otrokom dala čas, sem želela hitre, takojšnje rešitve.

Predstava z naslovom Po poteh Jožeta Plečnika je bila vrhunec našega ustvarjanja. Dekleta so komaj čakala, da pokažejo, kaj so ustvarjala skozi mesece. Brez mojih pobud so se ukvarjale tudi s kostumografijo, saj se jim je zdelo pomembno, da so oblečene enotno in predstavi primerno. Požele so veliko pohval in spodbud, kar pa je seveda pomembno vplivalo na njihovo samopodobo. Da ustvarjalno gibanje gradi pozitivno samopodobo in vpliva na razvoj otroške ustvarjalnosti, menita tudi Breda Kroflič in Dora Gobec (1995). Nadaljujeta (Prav tam), da je poudarek na samem procesu, produkta pa se ne izključuje.

Če povzamem, nam je gledališče kot medij omogočil medpredmetno povezovanje, učenje komunikacije, sodelovanja, dela v skupini in drugih socialnih veščin, predvsem pa ponudil možnost neskončnega ustvarjanja in krepitve otroške radovednosti. Na podoben način bi otroci lahko spoznavali še druge vsebine – tudi tiste predpisane z učnim načrtom. Znanje, ki ga otrok pridobi s svojo lastno aktivnostjo, tudi ponotranji (Geršak, 2015). Večni problem sta seveda čas in prenatrpanost vsebin, vendar so koristi tako izjemne, da se splača potruditi. Čeprav sem pričakovala, da se otroci ne bodo znašli, da jim bo primanjkovalo idej, je bila edina večja težava, s katero sem se srečala, moja lastna omejenost in v nekaterih pogledih nesproščenost. Ustvarjalnost namreč ni ujeta v kalupe, kamor sem se tekom življenja ujela sama. Velja torej razmišljati o tem, kako sprostiti lastne zavore ter tudi svoji ustvarjalnosti in radovednosti pustiti prosto pot.

Viri in literatura:

  1. Geršak, Vesna (2015): Plesna umetnost v vrtcu: gibanje telesa v prostoru, času in z energijo. Pridobljeno s svetovnega spleta: file:///C:/Users/uporabnik/Downloads/PlesnaumetnostvvrtcuGersakSupra2015.pdf. (Citirano: 20. 9. 2018)
  2. Geršak, Vesna (2016): Ustvarjalni gib kot celostni učni pristop v osnovni šoli. Doktorska disertacija. Ljubljana: Pedagoška fakulteta.
  3. Kroflič, Breda (1992): Ustvarjanje skozi gib. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče.
  4. Kroflič, Breda, Gobec, Dora (1995): Igra, gib, ustvarjanje, učenje: metodični priročnik za usmerjene ustvarjalne gibno-plesne dejavnosti. Novo mesto: Pedagoška obzorja.

Trackback from your site.

Pišite nam in povežite se

V ZZSP si želimo čim več komunikacije z in med člani, pa tudi z vsemi ostalimi, zainteresiranimi za socialno pedagoške teme.

  • Bi se morda z veseljem udeležili kakšnega izobraževanja na določeno temo?
  • Bi se želeli vključiti v katero od aktivnosti ali biti njen nosilec/nosilka?
  • Pogrešate kakšno vsebino v biltenu ali na spletni strani?
  • Imate mnenje o kakšni temi, ki zadeva socialno pedagogiko, in bi ga radi podelili z ostalimi?
  • Bi nam radi kaj sporočili?

Pišite nam! Poštni predal, kjer pričakujemo vašo pošto: info@zzsp.org

Ali nas poiščite na FB strani in v FB skupini.

Donacija dohodnine

Državljani imamo sorazmerno malo nadzora nad porabo denarja, ki ga vplačamo v državno blagajno v obliki davkov. Vsak, ki oddaja dohodninsko napoved v Sloveniji, pa ima po zakonodaji možnost, da usmerja 0,5 % dohodnine tako, kot želi sam.

Na člane in vse, ki spremljate naše delo, se obračamo s prošnjo, da nam podarite svoj 0,5% delež dohodnine, kot vam to omogoča država. To lahko storite tako, da izpolnete obrazec (ali namero sporočite preko sistema eDavki) in ga posredujete davčnemu uradu.

Za izpolnjevanje potrebujete naslednje podatke: Združenje za socialno pedagogiko, davčna številka 57411832 in delež dohodnine, ki ga želite nameniti.

Hvala!