22. 4. 2020 smo se preko aplikacije ZOOM zbrale socialne pedagoginje na skupinski refleksiji trenutne situacije.
Dogodek sva organizirali Marina Ristić in Tea Vukomanović iz Združenja za socialno pedagogiko.
Vabilo sva poslali članom društva ter ga objavili v Facebook skupini Socialni/e pedagogi/nje v Slovenji.
Poleg naju se je dogodka udeležilo še 13 socialnih pedagoginj, ki delujemo na različnih področjih.
Pogovor smo začele z razmislekom o hvaležnosti – za kaj smo hvaležne v teh nenavadnih časih. Ugotovile smo, da imamo precej podobne odgovore in da so v ospredje stopile naše osebne vrednote. Spodaj je nanizanih nekaj naših odgovor.
Hvaležna sem za:
»Daljši spanec, čas z družino, ustvarjanje, več kuhanja, peke z otroki.«
»Več umirjenosti.«
»Da imam več časa s svojim partnerjem, oba večinoma delava od doma.«
»Čas zase, za refleksijo življenja, mir.«
»Za večjo fleksibilnost pri razporejanju svojega časa.«
»Svet se je ustavil, prej je preveč drvel in norel.«
»Da imam kje biti, da so otroci (moji lastni) razmeroma pridni in da se je mož navdušil nad kuhanjem, ker potem ni treba meni.«
»Več časa za spanje, in za stvari ki en čas “visijo” nad glavo.«
»Za svojo družino, da sem lahko skupaj z otroki in partnerjem, čeprav dostikrat narazen v službi, da lahko delam službene opravke.«
»Za vrt.«
»Da smo skupaj doma in da vidim, kako delujejo ljudje v novih situacijah.«
»Za povezanost, ki si jo izkazujemo bodisi po telefonu, mailu in tudi tej novi povezavi.«
V nadaljevanju tega prispevka je strnjenih nekaj naših razmišljanj in odzivov. Skušale smo odgovarjati na vprašanje »Kaj se dogaja z našimi uporabniki in z nami socialnimi pedagoginjami v tem času?« ter se spraševale »Za kaj in zakaj se angažiram?«
Ugotovile smo, da so se pojavili vmesni prostori – med privatnim in strokovnim, meja se je zabrisala.
Opažamo več ponudbe pomoči kot povpraševanja po pomoči.
Nekatere smo izrazile vtis, da so se vsi umaknili v svoj svet.
Razmišljale smo, da je to lahko tudi preizkušnja za socialne pedagoge – ali nas bodo uporabniki poiskali sami?
Bile smo pozitivno presenečene, da se mnogi mladostniki iz vzgojnega zavoda, ki so v tem času doma, zdaj s starši bolje razumejo, kot so se pred krizo. Ne znamo si razložit, točno zakaj. Mogoče, ker imajo skupnega »sovražnika« – in jih je to povezalo.
Ta občutek izolacije je bil realen, na začetku nismo tudi nikogar videle in slišale v bloku.
Opazile smo tako pri sebi kot drugih paniko in na drugi strani, da je vsak v svojem balončku. Skupno nam je bilo tudi to, da se čutimo priviligirane, ker so ti naši balončki dobro situirani in posledično se nam je pojavljal občutek krivde, ker vemo, da nimajo vsi optimalnih pogojev doma.
Kot pozitivna stvar se je v tem času pokazala podporna mreža – deljenje materialov v raznih spletnih skupinah, ki nam je dajal občutek povezanosti.
Nekatere izmed nas so doživljale veliko olajšanje, ko smo šli v izolacijo. Kot da smo prižgali gumb – PAVZA – na življenje. Tako se je odprl prostor za samorefleksijo, družino, povezanost družine – trden temelj, ki nam je vir navdiha. Pridobile smo čas za hobije. Čutimo, da se je ta svet moral ustaviti, da je bilo vsega preveč in prehitro. In da je ta pavza prav prišla tudi pri onesnaženju planeta, saj zdaj vidimo, kako se lahko v 1 mescu narava sčisti.
Nič hudega ni, da ti je tudi malo dolgčas. Otroci imajo priložnost v tem dolgčasu za lastno kreativnost.
Čutile smo tudi zadovoljstvo ob odzivih staršev učencev, ki so prej dajali občutek, da vedo več o šoli od učiteljev in da vedo, kako bi morali delati šolniki. Kar naenkrat so starši ugotovili, da ni tako lahko učiti, in poročajo, da bolj cenijo delo učiteljev. Opažamo tudi, da učenci in naši otroci poročajo o zadovoljstvu s šolanjem od doma, da jim tak način nekaterim celo bolje odgovarja.
Opažamo tudi veliko izčrpanosti med šolskimi delavci, predvsem učitelji, ki bolj ali manj uspešno usklajujejo delo od doma, varstvo od doma, šolo lastnih otrok od doma … in jih podpiramo tam, kjer lahko. Zaradi zabrisanosti osebnega in službenega časa je veliko ljudi vpetih po 12 ur v telefone, računalnike ali druge mobilne naprave. Šolniki so dvojno obremenjeni – z delom za službo in svojimi otroki. In to vse izčrpuje, ker se vsi zelo trudijo in bi radi dosegli vsakega učenca in je tako vložene ogromno energije ob vseh urah dneva. Obstaja pa tudi dobra plat prepletanja osebnega in službenega življenja, saj domači vidijo, kaj pravzaprav počnemo službeno.
Izražena je bila skrb, ker se bodo pojavile velike razlike v znanju in na čustveno-socialnem področju med učenci, ki se bodo pokazale v naslednjem šolskem letu… Ker nastajajo še večje razlike kot prej med otroci iz različnih okolij. Šola ne opravlja vloge socialnega izenačevalca. Otroci z DSP nimajo več časa, ampak manj, ker so čisto izgubljeni… ne dohajajo vrstnikov… težave so že, kako odpreti datoteke… Poglobile so se razlike med učenci in ljudmi na splošno.
Opazile smo tudi, koliko ljudi v naši ožji okolici doživlja stisko v tem času, da so celo ločitve stopile v ospredje.
Skupna nam je tudi ta negotovost, ki jo čutimo ob tem, ko se ne ve do kdaj bo to trajalo – do kdaj bodo trajali ukrepi je najbolj obremenjujoče, ko se ne govori v javnosti o datumih, vsaj okvirnih, kdaj se bomo vrnili v službe, šole itd.
Uro in pol dolg pogovor smo zaključile s poslovilnimi mislimi – s čim odhajamo. Izrazile smo zadovoljstvo ob tem, da smo poklepetale in se po dolgem času tudi videle. Čutile smo se opogumljene in znormalizirane – v pravi družbi, in da kljub temu, da se ne poznamo vse osebno, smo se dobro počutile, saj smo iz »istega materiala«. Tudi to se je izpostavilo, da je dobro biti tudi na drugi strani ekrana, biti samo človek, poslušalka, udeleženka, ne biti tista, ki drži temelje, moderira zoom in koordinira delo več ljudi ali organizacij. Zaključile smo z mislijo, da moramo poskrbeti zase, ker delamo z drugimi in nas gledajo in nas čutijo, moramo jim biti vzor.
Zahvaljujeva se vsem za sodelovanje in se veseliva ponovnega snidenja, v živo ali pa virtualno. Mogoče bi virutalni način srečevanja lahko postala stalnica, preko katere bi ohranjali stike znotraj stroke, si delili razmišljanja in tako soustvarjali virtualno skupnost socialnih pedagogov.
Zapisala: Marina Ristić
