Tema kongresa

Ob iskanju teme letošnjega kongresa smo se v organizacijskem odboru srečevale z vprašanji, ki so odpirala vrata v različne socialnopedagoške prostore sodobnega časa. Naša razmišljanja smo strnile v ključne teme, iz katerih smo nato oblikovale šest vsebinskih sklopov.

Želimo si, da bi naštete teme pritegnile najširši krog naših kolegov in kolegic, zato vas vse vabimo k aktivnemu sodelovanju z delavnico, referatom ali plakatom. Vabljeni tudi, da s svojo udeležbo na kongresu z nami soustvarjate kreativen prostor učenja in novih izkušenj.

1. Vloga socialne pedagogike v kontekstu trajnostnega razvoja

Na sodobno družbo in njene sisteme vplivajo številne grožnje, vključno z okoljskimi nevarnostmi, ki vodijo človeka v ranljiv položaj. Priča smo okoljskim spremembam, katerih posledica so naravne nesreče, onesnaženost voda in zraka, izguba biotske raznovrstnosti, težave s pridelovanjem hrane, prisilne podnebne selitve, povečevanje ekonomske neenakosti ipd. Pri tem pa ne gre samo za okoljska vprašanja, ampak se ta kažejo tudi kot družbeni problemi, saj so neposredno ali posredno povezani z vsakodnevnim življenjem oziroma celo preživetjem ljudi. V številnih državah se ljudje soočajo z ekološko pogojeno družbeno neenakostjo, zato v našem celostnem pristopu razumemo tudi močno povezanost človeka z naravo.

Ali je socialna pedagogika lahko glasnica kolektivne odgovornosti družbe do ohranjanja okolja in naravnih virov ter se tako zoperstavi individualizaciji, sodobnemu življenjskemu slogu in hitremu tempu življenja ter političnim in ekonomskim razmeram, ki takšno stanje dopuščajo? Kakšna je naša vloga na področju ekološke pravičnosti in kolektivnih okoljskih ukrepov? Kako se lahko vključimo v varstvo okolja in kako lahko krepimo odpornost skupnosti proti nesrečam? Kako se na teme omejitev okolja in trajnostnega razvoja odzivamo kot stroka, strokovnjakinje in strokovnjaki znotraj različnih polij, začenši z vzgojo in izobraževanjem? Kakšni so naši razmisleki v zvezi s tem in kakšni morda inovativni pristopi, ki jih že ali bi jih lahko razvijali na preseku socialna pedagogika/okoljska kriza?

2. Prožne oblike socialno pedagoškega dela v času negotovih razmer

Pred tremi leti, ko je epidemija šele dobro vzniknila in se razbohotila, smo si vsi (po tihem) želeli, da bi se čim prej vrnili v stanje pred tem. Ob preklicu izrednih razmer pa smo se, čeprav smo se načelno vrnili v stare tire, znašli v svetu, ki je še bolj poln negotovosti in izzivov, kot tisti, v katerem smo živeli poprej. Te izzive lahko spremljamo na različnih ravneh, ki segajo od posameznika, preko skupin, skupnosti, pa do širših sistemskih vidikov. Socialna pedagogika je sicer prvakinja v obvladovanju kompleksnih življenjskih razmer, saj zaradi svojih načel za delovanje v vsakodnevnem polju vseskozi upravlja s konkretnimi krizami v središčih življenj naših uporabnikov. V zasledovanju prožnosti pri našem delu pa se sprašujemo: Kako (naj) socialna pedagogika krmari med različnimi izzivi sodobnega časa? Kako v času kriz, ki krčijo nabor možnosti, ohranjati socialnopedagoško podporo čim bolj prožno? Kakšne so pasti za socialno pedagogiko v času kriz in post-kriznih obdobij in kako jih lahko premostimo? Na kakšen način lahko socialna pedagogika nastavi kritično ogledalo sodobni družbi? Ali pri tem zmoremo kot stroka zavzeti aktivno vlogo?

3. Vloga socialne pedagogike pri uresničevanjih prehodov iz institucije v skupnost

V Sloveniji je še vedno velik delež ljudi nastanjen v institucijah. V primerjavi z drugimi evropskimi državami na tem področju delamo premike mnogo prepočasi. Ravno zaradi tega so se zadnja desetletja obarvali mnogi projekti deinstitucionalizacije, ki so bili spodbujeni med drugim s strani EU sredstev, namenjenih prav temu področju. Socialna pedagogika sodeluje v procesih deinstitucionalizacije na zelo različne načine, od sodelovanja v institucijah, ki se postopoma preobražajo v bolj skupnostne oblike dela, pa do podpornih oblik dela v skupnosti, ki jih organizira ali pomaga inovativno razvijati.

Pod tem vsebinskim okriljem vabimo k sodelovanju tako kolegice in kolege iz velikih institucij, kot so zapori, domovi, posebni zavodi, vzgojni zavodi, organizacije, ki sodijo pod okrilje zdravstva, kot tudi iz različnih nevladnih organizacij, da osvetlimo izzive in možnosti, ki jih nudijo institucije, na drugi strani pa tudi bolj skupnostno naravnane oblike dela, ki so večji del doma v nevladnem sektorju. Le v sodelovanju in vzajemnem spoznavanju dela drug drugega bomo lahko res prišli do premikov na širši ravni.

4. Podporna skupnost socialnih pedagogov in pedagoginj ter skrb zase

Tema skrbi zase v zadnjem času močno sili v ospredje razmišljanj poklicev pomoči. Pojav bi si po svoje lahko razlagali tudi kot odgovor na vse večjo negotovost, ki jo čutimo v družbi, in zahtevnost ter kompleksnost izzivov, s katerimi se srečujemo pri svojem delu. Ob tem si vsak zase lahko zastavimo kar nekaj vprašanj: Ali me strah pred negotovostjo hromi ali me žene naprej (strokovno in/ali osebno)? Kakšne oblike podpore (lahko) dobim znotraj organizacije, kjer delam? Ali opazim stisko pri sodelavcih in jim pri tem znam po-nuditi oporo? Kakšno podporo potrebujem, da se lahko spoprijemam z izzivi svojega dela, ter kje in kako le-to najdem? Kako se vzajemno krepimo v svojih močeh in podpiramo v svojih ranljivostih? Kako se skrb zase na individualni ravni povezuje s skrbjo za skupnost/kolektiv na kolektivni ravni? Kje kot skupnost socialnih pedagoginj in pedagogov stojimo? Smo drug drugemu v podporo in pomoč?

5. Socialna pedagogika v vzgoji in izobraževanju

Še vedno je glavnina naših sodelavk ter sodelavcev zaposlenih v vzgoji in izobraževanju. Socialna pedagogika znotraj sistema VIZ igra zelo pomembno vlogo, pogosto pa je zaradi sodelovanja s tistimi, ki jim obstoječi sistem ni najbolj po meri, tista, ki prva vidi izzive, težave sistema, pogosto pa tudi rešitve, ki jih utira v vsakodnevnem življenju. Kolegice in kolege spodbujamo k deljenju najrazličnejših izkušenj in kreativnih prilagoditev na današnji vzgojno-izobraževalni sistem, ki ima z vidika socialne pedagogike še veliko možnosti za izboljšave. Kakšne strokovne obliže socialni pedagogi kot strokovni delavci v VIZ lokalno lepimo na rane tega velikega sistema in ali so morda lahko ti obliži zametki novih vizij, ki bi jih sistemsko na področju vzgoje in izobraževanja potrebovali?

6. Meddisciplinarnost proti strokovnemu tribalizmu

Ne le okoljske teme, tudi vse druge teme, ki jih obravnavamo, so videti vse bolj kompleksne in jih je nemogoče nasloviti, kaj šele razrešiti iz enega samega disciplinarnega vidika. Socialne pedagoginje in pedagogi se tega dobro zavedamo, saj verjetno ni področja, na katerem ne bi bilo za uspešno delo nujno sodelovanje več strok. Kakšno je to meddisciplinarno sodelovanje? Ali dopušča enakovrednost, dialog in medsebojno plemenitenje? Kateri so izzivi in kateri potenciali meddisciplinarnega sodelovanja? Ali naše delo prehaja meje posameznih disciplin in postaja že samo po sebi meddisciplinarno? Postajamo multipraktiki? Vabimo k refleksiji tudi tovrstnih izkušenj, ki bodo lahko ostalim v navdih pri nadaljnjem trans-disciplinarnem delu in sodelovanju z drugimi.

Pomakni se na vrh