Socialna pedagogika kam greš?

V  »REALNI SEKTOR«

Avtor: Damjan Habe – Habo
HD&H, usposabljanje in svetovanje

Angleški govorni prostor ima lep rek, ki se ga tok dogodkov v gospodarstvu kar drži; »You grow, or you go!« In kot kaže, se je dodobra prijel tudi v socialni pedagogiki. Poklici pomoči in s tem tudi socialna pedagogika že leta niso več samo benevolentno razdajanje po javni upravi in nevladnem sektorju. Z zavedanjem pomena človeških virov v gospodarstvu se je odprla tudi niša za »mehke« veščine, a vprašanje, če se je odprla tudi za socialno pedagogiko in njen diskurz.

Pred tremi desetletji smo na informativnih dnevih poslušali zgodbo o prestrukturiranju dela zavodov v stanovanjske skupine in o tem, da se obeta v stroki sistematizacija delovnih mest v svetovalni službi osnovnega in srednjega šolstva. To se je zdel preskok, ki ga obeta mlada stroka.

Na zadnjem informativnem dnevu in tudi na Informativi smo lahko govorili o zaposlenosti socialnih pedagogov v gospodarstvu. Tudi to se zdi preskok. »Yes we grow!«.

Danes je težko govoriti o zaposlenosti socialnih pedagogov v gospodarstvu, kot sistematiziranih poklicev, ki zadovoljujejo zaposlene z idejami o preventivnih pristopih in osebni rasti, o odpiranju življenjskih potekov, skrbi za duševno zdravje ali pa celo o opolnomočenju in integraciji posameznikov, ki se težko vključujejo v delavne sredine. Žal tega segmenta gospodarstvo še ne prepoznava kot pomembnega. Prodor v invalidska podjetja in delo na zaposlitvenih rehabilitacijah nam ni neznano gospodarsko področje. Je pa nekoliko težje prodreti v brutalna storilnostna okolja. Trajnostni razvoj in krepitev lastnih virov moči sta floskuli večine podjetij in optimizem redkih izjem, kjer nekako prodremo tudi s filantropsko ideologijo naše stroke.
V funkcionalnem smislu gospodarstvo išče odgovore na zakonitosti trga, ta pa zahteva hitre odzive, razpršena delovna okolja in prilagodljivost. Tako se sistematičnost zaposlitev v gospodarstvu na področju podpore kadrom in usposabljanja zaposlenih zgodi pretežno posameznikom, šolanim s področja managementa in morebiti še bolj »mehkih« ekonomistov ali bolj trdih FDV-jevcev (npr. komunikologov), ki znajo svojo dodano vrednost znanja zaviti v uporabne oblike intervencij. Kjer je storilnost visoko na lestvici pred fizičnim in mentalnim zdravjem. Pa nič zato, vseeno pridemo na vrsto. Niše socialnih pedagogov v tem sektorju ni iskati v sistematičnem pristopu, ampak v ponujenih segmentih v obliki treningov, delavnic in osebne podpore. Tako kot se potrebe in priložnosti ponujajo. Zato je verjetno najbližji model pristopa v ponujanju modularnih izobraževanj s področja človeških virov, ki temeljijo predvsem na odnosnih veščinah tipa komunikacija, timsko delo in reševanje konfliktov. Izkušnje na področju zaposlovanja profila obstajajo, so še prsti dolgoletnega tesarja preveč, da bi vse našteli. Torej, kaj nas distancira od profitnega sektorja in kako se spopasti s tem, je morda temeljno vprašanje ambicioznih.
Razlogov je verjetno več. Kljub temu, da smo se na vse kriplje trudili, da bi prvih pet kongresov posvetili identiteti socialnega pedagoga, nam to ni uspelo spraviti v gospodarski sektor. Prepoznavnost, ki jo sicer diskurz gradi pretežno za delo z ranljivimi skupinami, žal ni privlačna visoko angažiranim tržnim principom. Obenem je edukativni pristop k prevzgajanju vseh zaposlenih, da psiholog ni enako socialni pedagog, res Sizifovo delo, pa naj bo s še tako plemenitimi nameni.

Drug razlog lahko najdemo v pojmovanju dela s kadri, ki ne glede na revolucijo, ko v času twista prebije Dael Charnige (mimogrede, ni bil niti psiholog) in Blanchard in Johnson (tudi nista poklicev pomoči) fascinirata slovenski poslovni prostor v devetdesetih letih razcveta gospodarstva, ko postane skrb za razvoj kadra prestižni okrasek. Kdor da kaj nase, bo vlagal v ljudi. In tako se začne dolga vrsta vseh mogočih profilov, ki smo pismeni in kaj vemo o odnosih in podobnem. Vendar delo s kadri ne pomeni blagostanja ljudi. Kot je kazalo v preteklosti pomeni skrinjico managementa, kjer je vhodni vložek merjen z neposrednim vložkom plus »n«, katerega rezultat je rezultat »n« na potenco »n«. Nujno. Torej razlog za to je odsotnost matematike na fakulteti. Računanje pač ni atribut stroke. Socialni pedagogi se namreč nismo naučili preračunljivosti, naučili smo se načrtovanja. In rezultata ne znamo premeriti, znamo pa korektno vrednotiti, to pa zahteva proces, delo in čas.

Ne glede nad navdušenjem zgoraj omenjenih avtorjev, ki so verjeli v napredek gospodarstva z osebnim napredkom zaposlenih, pa nosilci moči v gospodarskih družbah v to niso dolgo verjeli.

Tretji razlog je namreč strošek. Ko se je pojavila recesija, je bilo na trgu ponudnikov izobraževanj čutiti resen osip povpraševanja za kadrovskimi izobraževanji. Od prav povsod smo slišali izgovore na temo, da je potrebno znižati stroške. Če pomislimo, da gospodarstvo vseeno v nekem delu temelji na človeškem delu, je čudež, da smo splavali iz te čudežne recesije. Namreč, človeške vire so zamenjali internetna prodaja in kitajski trg. Vsekakor nekaj, kar ne potrebuje izobraževanja na temo stres na delovnem mestu. Verjetno. A nič ni večno in tudi ta slika povpraševanj se počasi spreminja.

Ker v socialni pedagogiki optimizma ne manjka, lahko upanje na boljši jutri iščemo tudi v privatnem sektorju. Namreč z birokratizacijo javne uprave in nevladnega sektorja se nam ne piše prav optimistično. Sledenje procesom in diktiranim postopkom v vzgoji in sociali je podobno kot nošenje praznih čebrov iz vodnjaka, ki jih še same po sebi težko nosimo. Ravno ta optimizem, da sta vsebina in odnos tista, ki krepita posameznikov razvoj, in da je 1+1=3, kadar govorimo o ljudeh in kreativnosti, sta dodani vrednosti socialnega pedagoga v gospodarstvu. S takim optimizmom pa velja tudi več razlogov za vključevanje v ta socialni pedagogiki tuj sektor.

Kot že rečeno je prva svoboda. Večina socialnih pedagogov, ki na trgu išče svoj zaslužek, ponuja seminarje tako javnemu sektorju, nevladnim organizacijam in gospodarskemu sektorju. In za slednjega se zdi, da velja pravilo, da je najbolj po vešči tista vsebina, ki odgovarja potrebam naročnika in uporabnika. Presenečeni? Le to oblikujeta navadno nosilec in izvajalec skupaj. S tem pa pomeni, da se v večini primerov drži »taylor made« principa, ki rezultira v izdelku, »dobiš kar daš«. Ne glede na to, da je lahko tema komunikacije silno jasno opredeljena, še vedno je neka tajnica Marica, za katero je treba vključiti posebno alinejo na temo »komunikacije s strankami« ali tako imenovanega 3. in 5. Watzlawickovega zakona. Po vsem tem pa ima izvajalec še vedno dovolj kreativnosti, da vnese v temo tisto drobno etiko socialno pedagoškega dela, ki se glasi »nič mi ni tuje kar je človeškega«.
Drugi razlog za delo v gospodarskem sektorju je privilegij, da kvačkate plavalno kapo v sršenovem gnezdu. Ne gre za kritiko ljudi, gre za priložnost vsebin. Ne glede ali se znajdemo kot izvajalci programov, delavnic, treningov ali pa smo celo zaposleni kot sistemski del kadrovske službe, je vedno v naši moči, da kažemo na vitalne principe dela z ljudmi, ko se vedno znova vračamo na bistvo in pomen zaposlovanja. Zdi se, kot da nam lahko etična izhodišča socialno pedagoškega kodeksa vedno služijo kot odgovor na strokovne dileme. Da je tretja alineja izhodišč, ki je največkrat na preizkusu med individualnim in kolektivnim, še vedno dovolj ohlapna, da jo z lahkoto zagovarjamo. Zagovarjamo, da je temelj vse produktivnosti posameznikov položaj pravzaprav njegova integracija v delavno skupnost in seštevek teh skupnostnih integracij. In da vse temelji na odnosu od ljudi in med njimi.

In tretji razlog, ki je oseben in ob enem intimen in toliko bolj pomemben, kot vsi drugi. Zdi se, da smo poklici pomoči samoumevna baza intelektualne, empirično podprte in delovne lastnine, ki pač priskočimo na pomoč, ko je kdo v stiski. Zato lahko večkrat slišimo pripovedi iz stanovskih logov, ki jih tu in tam »ponucajo« za kak nasvet. In le ti z veseljem ponudijo pomoč. A težko bomo našli pravnika, nepremičninarja ali fizioterapevta, ki vam bo ponudil tako brezplačno pomoč, ko imate kratko vprašanje za svetovalno uro … In če ga najdete, nas le obvestite, da se še kdaj obrnemo nanj. Gospodarstvo ima namreč neko hecno navado, da je delo psihologov (oprostite, socialnih pedagogov) še kar dobro cenjeno. In da naše delo cenijo kot produkt. Tisti, ki pač cenijo. In produkt se plača. In ta produkt nima samo javno znanega cenika na strani matičnih ministrstev, ki plačujejo domnevno utemeljene postavke. Za razliko od izobrazbe v javnem sektorju gospodarstvo ceni tudi izkušnje, resnično poznavanje področja, trud, velikokrat tudi konsistentnost in občasno celo strokovnost. Hvaležnost pa gospodarstvo razume v obliki računa. Morda je še najtežje dobiti utemeljeno povratno informacijo, na kar se zdi, da javni sektor najbolj računa, kot izkazano hvaležnost. Cene na trgu namreč dosegajo tudi petkratno razliko za enako izobraževanje v enem ali drugem sektorju. No, pozornost je na tem, ker s hvaležnostjo se ne kupuje kruha.

Hvaležnost pa se zdi, da se na polju tega dela, pojavlja v drugi vlogi. Z leti pomanjkanj zaposlitev na področju socialne pedagogike in spričo radovednosti in nemira posameznikov se je pokazalo, da posegamo v kar širok prostor delovanja. Trg nam je omogočil možnosti in tako je danes kar nekaj kolegic in kolegov, ki jim neodvisnost omogoča, da delujejo v okoljih, ki so naravnana tržno. In to kar je zanimivo in privlačno, je, da je tudi na področju pridobitniških storitev vse bolj pomembna osebna zavest, odnosi, kohezivnost kolektivov, sinergičnih okolij, v katerih se lahko tako posameznik, kot tudi družbenost (pa naj bo gospodarska) in njun nestorilnosten del, izkažeta v učinkovitosti. In tu smo aktivni tudi socialni pedagogi, vse bolj v so-delovanje in šele s tem v pomoč.

Socialna pedagogika kam greš?
Pomakni se na vrh