Za nami je 2. spletna socialnopedagoška refleksija. 14. 5. 2020 nas se je ponovno preko Zoom-a zbralo 11 socialnih pedagoginj. Vse prihajamo iz šolskega okolja, vendar iz različnih delovnih področij (dodatna strokovna pomoč, vzgojiteljica v dijaškem domu in v vzgojnem zavodu, mobilna služba, svetovalna služba). Hvala vsem udeleženkam. Res je prijetno in pomembno, da smo se lahko srečale, si izkazale podporo, spodbudo, malo razbremenile težo skrbi, ki jo nosimo, razelektrile napetost, ki jo čutimo v vrtincu preplavljajočih čustev ter se opogumile, spodbudile in tudi malo pomirile. Odlično je biti med svojimi, med enakimi, ko enostavno, tudi če se ne poznamo, KLIKNEMO! 🙏
Ustvarile smo prostor in čas, kjer smo lahko reflektirale. Odgovarjale smo na 3 vprašanja.
Izkazalo se je, da zelo podobno doživljamo trenutne razmere. Veliko je obremenjujočih čustev, ki jih nosimo: razočaranje, žalost, jeza, zaskrbljenost, razburjenje, preplavljenost, nemoč, utrujenost, bes, zmedenost, izigranost … Nekatere od nas pa nimajo veliko skrbi, se prepuščajo razmeram in se odzivajo na jih sproti ter si ustvarjajo svojo normalnost v nenormalnih razmerah. Spraševale smo se, kako naj pomagamo drugim, če se včasih počutimo tako preplavljene z vsemi nasprotujočimi navodili, obremenjujočimi čustvi, viharjem misli, kaotičnostjo. Pomembno je, da poskrbimo zase, da se umirimo, odklopimo, naberemo energije in moči, da stopimo pred učence zbrane, umirjene, stabilne in tople.
Izrazile smo predvsem zaskrbljenost in dileme glede:
- Nošenje mask v stiku z učenci. Občutek imamo, da nas maska degradira kot pedagoške delavce. Naše osnovno vodilo pri delu je vzpostavljanje stika in dobrega delovnega odnosa, ki ga pa maska otežuje.
- Poglobljenih družbene razlike na splošno in konkretno med našimi učenci. Opažamo, da bi učenci iz socialno ranljivega okolja potrebovali, da pridemo do njih, ampak nam razmere to onemogočajo.
- Koliko upoštevati navodila in koliko se prilagoditi, da lahko delamo z rizičnimi učenci? Zoom konferenca s 6-, 7-, 8-letniki (in še z marsikom) ni učinkovito delo.
- Vzgojno delo. Skrbi nas, da le-to ne bo prišlo do izraza ali ga celo ne bo, ker se bo potrebno ukvarjati z varnostnimi ukrepi in celim kupom navodil.
- Kako ostati človeški in delovati v takem okolju?
- Kaj je naredila socialna distanca? Kakšne bodo socialne posledice za vse, ne samo za otroke?
Vihar vprašanj smo kar malo razelektrile in tudi našle usmeritve za naprej, kako bomo ohranjale socialnopedagoško etiko in avtonomijo. Izkazalo se je, da je to veliko lažje v kolektivih, kjer so povezani, se podpirajo in imajo učinkovito vodstvo, ki dobro informira zaposlene.
Še nekaj misli na koncu – s čim smo odhajale od srečanja:
- »Tu sem se počutila domače.«
- »Podobno misleči, še obstaja zavetje.«
- »Sproščujoče, lažje se počutim, vidim, da se to ne dogaja samo meni.«
- »Opomnik, da moramo najprej poskrbeti zase, da bomo lahko bolje delovale.«
- »Nismo sami, vsi smo na istem.«
- »Potrditev, da delam v dobri instituciji z dobrimi vodji na čelu.«
- »Socialni pedagogi se podpremo, pohvalimo, bodrimo.«
Vidimo se ponovno čez 2 tedna. Vabljeni!
ps. tu sta didatični pripomočka, ki vam lahko prav prideta – SMEŠKOTI KARTICE in socialna vaja STOPI KORAK NAPREJ prilagojena vrnitvi nazaj v šole.