VABILO
10. kongres socialne pedagogike
8. – 10. 10. 2026
Hotel Planja na Rogli
Gradimo mostove v
družbi sprememb
Že deset kongresnih let ustvarjamo vabila, kjer izčrpno najavljamo specifične teme kongresa, v katere naj bi uokvirili svoje prispevke. Tematsko usmeritev je pač fino imeti. Po drugi strani pa vselej dajemo prostor tudi vsemu, kar se preliva onkraj predlaganih okvirov. Letos nas je tema mostov, vode in prelivanja spomnila na raznolika nasprotja, ki jih je (ali pa jih ni) mogoče povezati z mostovi in znotraj vseh spodaj opisanih nasprotnih bregov vas vabimo, da se nam pridružite z aktivnimi prispevki, najbolje na temo, ki vas v tem trenutku najbolj zaposluje, angažira, privlači, zanima. Ta nasprotja, ki naj torej služijo kot spodbuda k razmisleku ob prijavi vaših prispevkov, so:
- Socialna pedagogika – druge stroke
V preteklih desetletjih smo se, kot večinoma najstniki in najstnice to počnejo, veliko ukvarjali z lastno identiteto. Včasih se je to zdelo kot brezno brez dna: kaj vse smo, kaj bi lahko bili, kaj bi še lahko postali, kaj nas določa, odlikuje, po čem smo edinstveni. Ves ta čas smo sobivali z drugimi strokami in se ob njih klesali, učili, rasli. V trenutnem družbenem kontekstu je vse bolj izpostavljena nuja po sodelovanju in prečenju meddisciplinarnih meja. Samo resnično povezani smo lahko kos kompleksnim izzivom naših uporabnikov. Meje posameznih strok v kontekstu kompleksnih stisk postajajo difuzne. Govorimo lahko tudi o transdisciplinarnosti, saj potrebe kontekstov naših uporabnikov od nas zahtevajo, da se kalimo na različnih področjih in postajamo to in ono, da bi odgovorili na kompleksne izzive s terena. Kako se meddisciplinarna, pa tudi transdisciplinarna povezovanja odražajo na vašem delovnem vsakdanu in kaj so dileme, povezane s tem? Kako gradimo mostove med strokami in kdaj bi bilo nemara bolje kar skočiti v vodo, četudi morda nepoznano, in skupaj plavati?
- Delo pod streho – delo pod milim nebom
Socialno pedagoško delovanje se odlikuje po svojem pogumu, izstopati iz varnih, znanih, že popisanih prostorov. Njegova skorajda nujna podlaga je približevanje uporabnikom v njihovih življenjskih prostorih, pa četudi le simbolnih svetovih, da bi lahko gradili skupno razumevanje in tudi skupne poti naprej. Cenimo delo izven štirih sten in pogosto dokazujemo njegovo moč, še vedno pa smo večino časa verjetno v pisarnah, pravokotnih prostorih, institucijah, ki s svojimi, včasih težko znosnimi zahtevami, pritiskajo na nas in omejujejo naše kdaj visoke aspiracije. Pa vendar nam uspeva tudi v okvirih iskati in kdaj celo dosegati odprtost, prav tako pa v kontekste pod milim nebom vnašati potrebno strukturo. Tudi v tem smislu je naša (in njej podobne stroke) iskalka ravnovesja med nujnostjo in utopijami. Zelo nas zanima, kako to ravnovesje iščete in vzpostavljate vi in ve, v vaših praksah, vaših kontekstih, organizacijah in institucijah. Kako se prilagajate pritiskom in trendom? Kakšne inovativne mikro-prakse nastajajo iz teh stisk ter kaj so pri tem še dileme, o katerih lahko skupaj razglabljamo?
- Instantnost – poglobljenost
Gašenje požarov in kuhanje instant juh sta le dve prispodobi, ki smo ju uporabile za opis odzivov in z njih sledečih intervenc, s katerimi se srečujemo pri delu. Po navadi pa je ob tem še slišati klic in željo po premišljenih in reflektiranih odzivih, katerih učinki lahko prinašajo korenito spremembo. Včasih pa se vendarle odločimo za hiter odziv, ker presodimo, da je ta boljši kot odsotnost kakršnekoli akcije ali pa smo pa podvrženi takim kontekstom, ki zahtevajo nemudno ravnanje. Taki konteksti so v današnji družbi zelo pogosti in nas pozivajo k recepturnemu, rigidnemu interveniranju. Kdaj pa ob tem nastopi refleksija? Kako se odzivamo na zunanja pričakovanja in zahteve ter kako ravnamo z njimi? Kdaj se odločamo za instantnost in kdaj za poglobljenost? Kakšni so izidi enega ali drugega načina odzivanja? Kako se ti dve skrajnosti lahko dopolnjujeta ali rušita?
- Digitalno – analogno
Hočeš, nočeš, smo ujeti v primež dilem v medprostoru med analognim in digitalnim. Vse to preoblikuje naše vsakodnevno socialno pedagoško delovanje, saj nas nenazadnje vsakdan neizbežno vabi (ali sili) v digitalne vode. Ta medprostor vzpostavlja nove etične dileme, kako delovati, tlakovati, si zamišljati skupno prihodnost. Ali se potom digitalizacije nameni večje dostopnosti lahko obrnejo v nedostopnost, nameni večje povezanosti v odtujenost? Kako se okoriščamo s potenciali posameznih digitalnih ali analognih praks, ki so odziv na te spremembe?
- Pasivnost – aktivnost
Aktivna drža socialnih pedagogov in pedagoginj je v mnogih organizacijah in institucijah pustila neizbrisen pečat. Svoje delo razumemo proaktivno: vstopamo, vabimo, vztrajamo, vrtamo, povezujemo, naslavljamo, sprašujemo in prehajamo. Naše akcije včasih zadevajo človeka (ali skupino), včasih pa tudi ustroje ustanov, kjer delamo in širše, sistemske ureditve. Z akcijami neizbežno sprožamo odzive, ki obsegajo vse od sprejemanja do odpora. Tu in tam (kakšen dan pa tudi pogosteje) pa se srečamo tudi z lastno nemočjo in občutkom, da bi morale svojo držo aktivneje zastopati in si prisojamo pasivnost. S pasivnostjo označujemo nedejavnost, nesodelovanje, tudi nemotiviranost. Kako si lahko (ne)sodelovanje lahko interpretiramo drugače? Kako lahko še razumemo pasivnost nas samih ali drugih (tudi uporabnikov)? Kje in kako lahko v drugem uzremo iskrico, ki nam govori, da je uporabnik v svoji (navidezni) pasivnosti na svoj način aktiven? Kaj ima z vsem tem motivacija? Kaj se zgodi z nami in našim delom, ko uporabnikom in/ali skupinam pripišemo pasivnost in kaj, ko v njih uspemo uzreti aktivnost?
Povprašali smo nekaj članic organizacijskega odbora, zakaj se veselijo jesenskega jubilejnega desetega kongresa:
Socialno pedagoški kongresi na Rogli so dogodki, ki se jih veselim od dne, ko se zaključi en, pa do jutra, ko se odpre registracija naslednjega. Polnijo me z občutenjem, da je strokovna skupnost nekaj oprijemljivega, živečega, delujočega in spreminjajočega se. Kot ocean. Veselim se spet srečati s to svojo strokovno skupnostjo socialnih pedagoginj, pedagogov, pa tudi različnih sorodnih smeri, ki se kongresa udeležujejo in ki niso za občutenje strokovne skupnosti prav nič manj pomembni. Ko skupaj sedimo v krogu ali vrsti ter si prisluhnemo, med odmori v stoje in med polnovrednimi dialogi pijemo kavo ali čaj in se zvečer ob zvokih glasbe in kulturnem programu veselimo, se dogajajo pomembni človeški stiki, vselej pa tudi skupno prevračanje ustaljenih pojmovanj. Veselim se, da bomo spet skupaj trkali po jedrih naših strokovnih dilem, pa tudi, da jih bomo različno razumele, čutili, razlagale. Pomembno se mi zdi, da srečanja ne preveva le konsenz, pač pa tudi raznolike pozicije, ki so, gledano za nazaj, še pomembnejše strokovne učne situacije kot zgolj vseprisotna harmonija. – Špela Razpotnik
Kongres me z drugimi povezuje na prav poseben način, ki ga je – tako kot je pripomnila kolegica Kristina – težko ubesediti. Zdi se mi, da se prav z vsakim tam srečam v presežnem. To je naš socialno pedagoški oblak. – Helena Ambrožič
Kongresa se veselim, ker vedno znova pridem navdahnjena za spremembo in akcijo. – Taja Rušnjak
Vabljene in vabljeni, da na vsa ta odprta vprašanja in dileme, nasprotja in paradokse, prispevate svoje razmisleke, nadaljnje dileme in odgovore, ki jih že gradite.
Tri do štiri plavalke/gradbenice/pesnice (to ni kr neki, to je podpis!)
Kontakt
Organizator: Združenje za socialno pedagogiko
Kardeljeva ploščad 16
1000 Ljubljana
TRR: SI56 6100 0001 2785 529 odprt pri Delavski hranilnici
Elektronski naslov: [email protected]
Spletno mesto: www.zzsp.org