Strokovni posvet o šolskem absentizmu je potekal v petek, 27. 3. 2026, v Ljubljani. Udeležilo se ga je 106 udeležencev. Organiziran je bil v sodelovanju Združenja za socialno pedagogiko in Oddelka za socialno pedagogiko Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani.
V nadaljevanju z vami delimo povzetek zapisnika o dogodku oz. ključna spoznanja, ki so jih
izpostavili predavatelji, za bolj podroben vpogled v posamezno predavanje oz. prispevek pa vas
vabimo k branju zapisnika dogodka.
Vabljene predavateljice na posvetu so bile Helena Jeriček Klanšček (NiJZ), Špela Razpotnik (Pedagoška fakulteta UL) in Sabina Dogenik. Prispevke pa so v predstavljali Bogdana Mikša (osnovna šola), Marjana Demšar in Rok Demšar (strokovni center – mobilna služba), Nataša Ograjenšek Omladič (CSD), Ana Bogdan Zupančič (gimnazija), Samo Lesar (dijaški dom), Barbara Gregorič (bolnišnična šola), Anja Mislej in Nina Mlakar (strokovni center – mobilna služba, dnevna obravnava), Tina Kralj (strokovni center, stanovanjska skupina) in Tea Vukomanović (strokovni center, vzgojna skupina).
Strokovni posvet o šolskem absentizmu je odprl razmislek o tem, kako razumemo in se odzivamo na odsotnost otrok in mladostnikov iz šole na vseh stopnjah izobraževanja. Šolski absentizem se namreč kaže kot vedno pogostejši pojav, med katerimi so najbolj ranljivi prav otroci in mladostniki s kompleksnimi stiskami, ki prihajajo iz marginaliziranih ali tujih kulturnih okolij.
Prispevki in razprave so poudarili, da šolskega absentizma ni mogoče razumeti kot individualnega problema posameznika, temveč kot kompleksen pojav, ki nastaja na presečišču osebnih izzivov in stisk (socialno-ekonomskih, učnih, zdravstvenih ipd.), institucionalnih praks in širših družbenih sprememb. Bolj, kot so stiske prepletene, manj uspešno te preplete posamezne stroke in institucije razrešujejo. Posvet je zato osvetlil potrebo po premiku od poenostavljenih, na patologizaciji utemeljenih razlag k celostnemu razumevanju, ki zavzema širši, družbeno umeščen in kontekstualiziran pogled. Šolski absentizem se kaže kot simptom – ne le individualnih težav, temveč sprememb v doživljanju šole, vloge znanja ter širših družbenih trendov, kot so pospešen način življenja, individualizacija, storilnostna naravnanost in instrumentalizacija.
Pomemben poudarek posveta je bil, da šola vse pogosteje izgublja svojo vlogo udejanjanja prostora skupnosti. Čeprav naj bi zagotavljala prostor srečevanj, priložnosti, druženja, sočutja, empatije in solidarnosti, se v praksi pogosto reducira le na prostor ocenjevanja in doseganja rezultatov. Vse pogosteje je v šolah pomembno tisto, kar daje vtis “uporabnega”, medtem ko so medčloveški odnosi in skupnost vse manj v ospredju. Takšen premik vpliva na odnos mladih do šole, zmanjšuje občutek smisla in pripadnosti ter lahko prispeva k umikanju iz šolskega prostora, kar pa vodi tudi v izgubo skupnosti.
Razprave so izpostavile tudi tesno povezanost med duševnim zdravjem mladih in šolskim absentizmom. Predstavljeni rezultati raziskave Z zdravjem povezana vedenja v šolskem obdobju (NIJZ, 2022) so med otroci in mladostniki pokazali na porast psihosocialnih stisk (anksioznost, depresivnost, pogosti psihosomatski simptomi in občutek pritiska predvsem s strani staršev, pa tudi med vrstniki v luči tekmovalne naravnanosti šole). Ti pojavi niso le spremljevalci absentizma, temveč so z njim v vzajemnem odnosu, saj šolski absentizem in duševno zdravje delujeta recipročno – gre za kompleksen pojav, višja raven enega od teh dveh dejavnikov v enem letu pa napoveduje začetek povečanja drugega dejavnika v naslednjem letu. Ob tem se odpira pomembno vprašanje dostopnosti ustrezne podpore in razkoraka med potrebami mladih ter obstoječimi sistemi podpore in pomoči.
Kot ključen dejavnik vključevanja v šolo so predavatelji pogosto izpostavil pomen odnosov. Občutek varnosti, sprejetosti, pripadnosti in spoštovanja predstavlja temeljni pogoj za učenje in sodelovanje. Otrok ali mladostnik se lahko vključi v šolski proces šele, ko se v njem počuti dovolj varno. To poudarja pomen stabilnih, človeških in podpornih odnosov z odraslimi ter ustvarjanje kakovostne razredne in šolske klime, kar vodi v razumevanje šole kot prostora gostoljubnosti.
Pojav šolskega absentizma pri otroku ali mladostniku pomembno zaznamuje vsakdan in dinamiko njegove celotne družine, saj izguba šole pomeni tudi izgubo skupnosti – tako za otroka kot tudi za starše. Družine se zato pogosto soočajo z občutki negotovosti, neuspešnosti in preobremenjenosti, ob hkratnem vključevanju v različne oblike strokovne pomoči. Zato obravnava absentizma ne sme biti usmerjena zgolj v otroka ali mladostnika, temveč mora vključevati celotno družino in njeno socialno mrežo ob razumevanju, da sprememba enega dela sistema prinese tudi spremembo drugih delov.
Poseben poudarek je bil namenjen tudi vlogi strokovnjakov pri odzivanju na šolski absentizem in pobudi k medsebojnemu povezovanju institucij, ki so vključene v obravnavo otroka ali mladostnika oz. družine. Učinkovita podpora zahteva zgodnje, usklajeno in partnerskosodelovanje med šolo, centri za socialno delo, zdravstvenimi službami in drugimi strokovnjaki ter otrokom in njegovo družino. Na tej točki je bila pomembna predvsem pobuda centrov za socialno delo, ki poudarjajo, da morajo biti v obravnavo vključeni prej kot takrat, ko je šola izčrpala že vse druge možnosti. Pomembno je, da se odgovornost ne prenaša z ene institucije na drugo, temveč da se oblikujejo skupni, usklajeni pristopi (npr. v obliki timskih sestankov), v katere je aktivno vključena tudi družina. Pri tem je ključen poudarek, da v tem sodelovanju družinske člane razumemo kot eksperte iz lastnih izkušenj.
Eden pomembnejših sklepov posveta je, da enoznačnih rešitev oz. “receptov” ni. Učinkoviti pristopi temeljijo na celostnem razumevanju, sodelovanju, postopnosti in fleksibilnosti. Pomembno je postavljanje manjših, dosegljivih ciljev, krepitev socialne vključenosti in virov moči otroka, mladostnika in družine. Ključna se kaže tudi sposobnost strokovnjakov, da vztrajajo v odnosu z mladostnikom, tudi v negotovosti in brez pričakovanja takojšnjih rezultatov.
Razprava je ob zaključku posveta odprla tudi pomembna refleksivna vprašanja: za koga je absentizem problem, kaj nam sporoča ter kako bi razprave o tej temi doživljali mladi sami. S tem se ponovno poudarja potreba po vključevanju perspektiv otrok in mladostnikov v razumevanje in reševanje tega pojava.
Šolski absentizem ni zgolj vprašanje prisotnosti ali odsotnosti, temveč vprašanje odnosa do šole, prostora skupnosti in občutka otrok in mladih, da ji lahko pripadajo.
Priporočena literatura in drugi viri:
- Jeriček Klanšček, H. idr.(2023). Z zdravjem povezana vedenja v šolskem obdobju med mladostniki v Sloveniji. NiJZ. https://nijz.si/wp-content/uploads/2023/10/HBSC_e_verzija_pop_2023-2.pdf
- Ule, M. (ur.) (2024). Kakšno šolo v prelomnih časih?. Založba FDV.
- Biesta, G. (2022). Vzgoja kot čudovito tveganje. Krtina.
- Rosa, H. (2013). Social Acceleration: A New Theory of Modernity. Columbia University Press.
- Babič, M. idr. (2019). Odklanjanje šole: preprečevanje, prepoznavanje in pomoč: priročnik za osnovne in srednje šole. Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše. https://www.scoms-lj.si/files/Priro%C4%8Dnik_Odklanjanje%20%C5%A1ole.pdf
- Seršen Fras, A. Babič, M. in Janjušević, P. (2018). Moj otrok noče v šolo: preprečevanje odklanjanja šole – kako lahko pomagate starši in kako poteka strokovna pomoč? Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše. https://www.scoms-lj.si/___pubfiles/MOJ%20OTROK%20NOC%CC%8CE%20V%20S%CC%8COLO.pdf
ŠOLSKEM ABSENTIZMU SKOZI OČI SOCIALNE
PEDAGOGIKE