“Digitalno in socialnopedagoško”
Ponovno smo se srečali na spletni refleksiji v torek, 15. 12. 2020, tokrat z naslovom “Digitalno in socialnopedagoško”. Ideja za temo je vzklila oktobra na 8. kongresu socialne pedagogike. Zbralo se nas je 24 socialnih pedagoginj iz celotne Slovenije, najbolj so bile zastopane socialne pedagoginje iz šolskega področja, nekaj iz zavodov in iz nevladnega sektorja.
Kolegice so nam predstavile primere dobre prakse v času epidemije:
1) Duši Kumer: Online trening za starše – “Neverjetna leta”. Več na: https://www.malaulica.si/sl/aktivnosti/program-neverjetna-leta-za-starse-in-otroke/
2) Kralji ulice (Hana Košan in Taja Rušnjak): Pomoč ranljivim družinam pri šolanju na daljavo
3) Andreja Grobelšek: Svetovanje na daljavo
Po tem smo izmenjale dileme, šibkosti, prednosti in ideje dela na daljavo.
Nanizamo le nekaj dilem s katerimi se srečujemo:
- Kako nadomestiti razlike med otroci? Saj bodo te ogromne, pa ne samo v znanju …
- Ali bodo otroci uspeli prositi za pomoč, ko jo bodo potrebovali?
- Kako razbremeniti starše? Veliko jih je doživlja sram zaradi slabših pogojev in finančnih stisk.
- Sprašujemo se o smiselnost učenja socialnih veščin na daljavo, saj so otroci prikrajšani okoliščin, kjer bi se v teh urili?
- …
Kot prednosti smo prepoznale: digitalno omogoča tudi večje sodelovanje s starši, obojestransko poznavanje, razumevanje okolja v katerem otrok živi, otroci želijo pokazati stvari, ki so jim pomembne, npr. jaslice, ljubljenčka; pri otrocih se osredotočamo tudi na kake druge težave, ki prej v šolskem okolju, niso prišle na dan …
Kot ključno smo izpostavile: biti z ljudmi in zdržati ta del, da vsi skupaj zdržimo to obdobje, da ne delamo premorov, daljših ne-srečevanj, da vzdržujemo stik.
Ta čas vidimo tudi kot priložnost za nas strokovnjake: na kakšen način si vzeti čas za razmislek o tem, kaj delamo, ker se tega kar zdaj počnemo, nismo učili. Ustvarjamo nove prakse, socialnopedagoške digitalne prakse.
Opažamo, da v času izolacije ni več naključnih prostorov srečevanja, naključnih srečanj s prijatelji, kolegi, neznanci, sosedi itd. Zato je pomembno, da omogočamo in ustvarjamo nove prostore srečevanja.
Sprašujemo se, kako ustvarjati okolja, da bi vsi imeli dostop do prednosti, ki jih omogočajo digitalni kanali.
Tekom tega srečanja smo ustvarile prostor za izmenjavo misli in čustev, malo smo si olajšale dušo, videle, da smo v tem vsi skupaj, povezale smo se in podprle.
Se vidimo na spletni refleksiji ponovno v letu 2021!
Marina Ristić in Tea Vukomanović