ŠTUDENTSKI GLAS

Študentje magistrskega študija socialne pedagogike so v prvem semestru v sklopu predmeta Menedžment za področje socialne pedagogike pod vodstvom doc. dr. Mateja Sandeta in Sonje Čandek pripravili različne projekte, ki so jih tudi prijavili na razpis JZMZ Mestni inkubator in s tem pridobili finančna sredstva za njihovo izvedbo. Več o projektih si lahko preberete v nadaljevanju.

 

1) PROJEKTNI INKUBATOR NA PEDAGOŠKI FAKULTETI

Neuporabljen prostor na Pedagoški fakulteti (podpritličje zahod, pred zaklonišči) bomo preoblikovali v projektni inkubator – prostor, ki ga bodo študenti lahko uporabljali za skupinsko delo na projektnih nalogah.

Ideja projekta se je porodila iz naše lastne potrebe po mirnem in urejenem prostoru oziroma iz dilem, s katerimi smo se tekom projektnega dela srečevali. Na Pedagoški fakulteti smo nato opravili anketo s študenti, ki je potrdila naše hipoteze – da se študenti na fakulteti srečujejo s številnimi dilemami glede prostora za učinkovito projektno delo in da bi si želeli več takih prostorov. Ena od zanimivosti, ki jih je anketa pokazala, je tudi ta, da se skupinsko delo oziroma interakcije v veliki meri selijo v virtualni svet (skype, chati …).

Naša vizija je torej, da bi uredili nekakšen prijeten namenski prostor, ki bo pripomogel k lažjemu skupinskemu in projektnemu delu. Skupine bodo lahko delovale v prijetnem in mirnem kotičku, kjer ne bo večjih motenj, kjer bo dovoljeno normalno govoriti in kjer ne bo časovnega pritiska (kot npr. v menzi). Prostor bo opremljen z mizami, stoli, dobro svetlobo, vtičnicami in internetom, torej vsemi stvarmi, ki so dobra osnova za kasnejše dobro delo. Na tem mestu naj omenimo še dejstvo, da je projektno oziroma skupinsko delo neizogiben del poklicnega dela pedagogov. Smotrno je torej ponuditi dobra izhodišča, ki nam omogočajo, da se v tem razvijamo.

Projekt bomo izvedli s podporo, mentoriranjem in financiranjem Javnega zavoda Mladi zmaji, Mestni inkubator 2018/2019  – Kaj je dobro in je lahko še boljše? – Program za uresničevanje idej mladih v Ljubljani, s podporo mentorja prof. M. Sandeta ter s podporo in financiranjem Pedagoške fakultete.

Tjaša Frančeškin, Kristjan Jenko, Maja Kogovšek, Eva Remec in Katarina Rupar

 

2) PTIČJA HIŠICA ZA STRPNO LJUBLJANO

Ptičja hišica za strpno Ljubljano je projekt Jana Gambergerja, Katje Begelj, Tine Matjaž in Mihe Steleta. Od decembra do sredine februarja smo izvajali kreativne delavnice v Azilnem domu Vič. Na delavnicah so otroci iz azilnega doma in ljubljanskih osnovnih šol izdelovali ptičje hišice oz. krmilnice. Otroci iz ljubljanskih osnovnih šol se večinoma niso predhodno poznali, prav tako niso poznali otrok iz Azilnega doma Vič. Na različne načine so se morali sproti dogovarjati, prilagajati in si pomagati. Tako so poleg fine in grobe motorike spoznavali pravilno rokovanje z ročnimi in električnimi orodji ter najpomembnejše, spoznavali pomen sobivanja kultur. Potenciali doživljajske pedagogike so po našem mnenju velikokrat prezrti; z različnimi pristopi lahko ustvarjamo kreativnejše pedagoško delo in poglobljeno razvijamo raznovrstne kompetence.

ČEMU PROJEKT PTIČJA HIŠICA ZA STRPNO LJUBLJANO

Za projekt smo se odločili, ker nam je dovolj sovraštva, ksenofobije, rasizma in sovražnega govora. Z delavnicami smo želeli opozoriti na to, da smo vsi ljudje, ne glede na raso, državljanstvo, veroizpoved in spol. Vsem mora biti dopuščena možnost kreativnega sobivanja. Nihče ne sme živeti v negotovosti, strahu in pomanjkanju, vsakdo mora imeti možnost toplega in varnega doma. Edinstvene ročno izdelane ptičje hišice oziroma hranilnice nosijo sporočila, da je dovolj sovražnega govora ter da mora med ljudmi prevladati prijateljski odnos in ne statusno-materialno razlikovanje. Vsaka hišica je tako obogatena z edinstvenim pozivom po strpnosti in sožitju med ljudmi. Menimo, da so v družbi v najranljivejšem položaju otroci. Veliko jih v azilni dom vstopi s travmatičnimi spomini na vojno in dolgo prehojeno pot. V azilnem domu so prisiljeni sprejeti omejenost gibanja. V primerjavi s sovrstniki imajo manj priložnosti za prosto igro, potepanje po naravi in imajo malo igrač. Lahko rečemo, da so prikrajšani za otroštvo. Njihova prihodnost je tako prepuščena peščici ljudi, ki odločajo o njihovem bivanju in usodi. Dodatni stres za ljudi, ki delujejo ali prebivajo v azilnem domu, predstavlja tudi pristransko poročanje nekaterih medijev. Ti neprestano z ustvarjanjem navideznih zgodb in raznovrstnimi izrazi ljudi objektivizirajo in degradirajo ter jih dodatno stigmatizirajo. Osebne stiske se tako dodatno poglabljajo in onemogočeno je razvijanje potencialov. Pomembno je, da so otroci in skrbniki znova začutili, da lahko obogatijo okolico. Da lahko kreativno soustvarjajo boljšo družbo.

Delavnice so pospremili tudi odzivi različnih medijev. Tako smo projekt podrobneje opisali za tednik Mladino, Večer, Delo in glasilo Ljubljana. Izjavo smo podali tudi Radio študent. Z nekaterimi novinarji se dogovarjamo, da bomo objavili krajši sestavek tudi o fotografski razstavi, ki bo pospremila izdelovanje hišic.

KAKO NAPREJ

Šolski prostor dopušča izredno veliko prostora za vsebine, ki se dotikajo tematik strpnosti, solidarnosti in brisanja predsodkov. To so univerzalne teme, ki jih je moč vključiti v katerikoli šolski predmet. Od posameznega pedagoga, učitelja ali svetovalnega delavca je odvisno, koliko pozornosti želi nameniti vsebini kreativnega sobivanja. Ob borbi za čim boljši uspeh, kjer je tvoj sošolec prej prepoznan kot konkurent in ne kot tvoj prijatelj, so teme prijateljstva, sodelovanja, kreativnega sobivanja, toliko bolj pomembne. Zato čutimo poslanstvo, da v projekt ustvarjanja z različnimi materiali nadaljujemo. V projekt želimo vključiti tudi druge ranljive skupine. Z nekaterimi šolami se dogovarjamo za izvedbo krajših delavnic z drugačnimi motivi. Le s skupnimi močmi lahko soustvarjamo boljšo družbo, zato institucije in društva, ki jih sodelovanje zanima, vljudno vabimo, da nam pišejo na elektronski naslov: [email protected] ali nas kontaktirajte na mobilno številko: 051 396 497.

         

 

3) PROJEKT SPLAKNIMO SKRBI

Projektno skupino Splaknimo skrbi, ki deluje s pomočjo javnega zavoda Mladi Zmaji, Mestnega Inkubatorja ter DrogArt-a, pod mentorstvom dr. Mateja Sandeta in mag. Sonje Čandek, sestavljamo kolegice socialne pedagoginje: Veronika Simončič, Veronika Rogelj, Nežka Birk, Marjana Demšar, Mirjam Selšek Štanta, Aurelija Jurca in Neža Kernel. Preko inovativnega medija – imitacije tradicionalnega lesenega WC-ja – med dijaki ozaveščamo njihove vsakdanje male in velike skrbi in probleme ter ponudimo kanale za začetek reševanja obojih. Izhajamo iz stališča, da dijaki pogosto svojih skrbi ne ozavestijo in o njih ne razmišljajo konstruktivno, kljub temu pa jih skrbi spremljajo vsak dan. Predhodna pilotna raziskava, v kateri smo anketirale 134 dijakov, je pokazala, da bi se 49% anketiranih dijakov kdaj želelo pogovoriti o svojih težavah, pa za to nimajo priložnosti, med najpogostejšimi skrbmi pa so bile težave v šoli, težave na ljubezenskem področju, skrbi glede prihodnosti ter težave v prijateljskih in družinskih odnosih. Med stresnimi obdobji in trenutki si najpogosteje pomagajo z glasbo in različnimi športi, spanjem, pa tudi s kajenjem in igranjem računalniških igric. Glede na rezultate smo zasnovale fizični in idejni WC, v katerega vsak dijak vstopi sam ter preko treh korakov pride v stik s seboj v tem trenutku, ozavesti svoje skrbi ter svoje načine soočanja s skrbmi, nato pa skrbi napiše na listek toaletnega papirja in papir s skrbi odvrže v školjko ter na tak način skrbi “odplakne”, pa četudi le za uro ali dve. V WC-ju dijak najde tudi kratke predstavitve in kontakte ustanov v Ljubljani, ki se ukvarjajo s pomočjo mladim z najrazličnejšimi težavami. Kot del projekta smo pred WC-jem delile pakete žepnih robčkov, na katerih so bile navedene telefonske številke pomočnih telefonov za mlade ter bonbone, na katere so bile prav tako pritrjene omenjene telefonske številke. Projekt smo že izvedle v Dijaškem domu Bežigrad, dogovarjamo se že za nadaljevanje projekta v različnih drugih izobraževalnih ustanovah. Odziv v Dijaškem domu Bežigrad je bil izjemno pozitiven – našo idejo in izvedbo so podprli tako dijaki kot zaposleni v dijaškem domu. WC je preizkusilo več kot 50 dijakov, “splaknjeni” listki s skrbmi, ki smo jih pridobile, pa potrjujejo ugotovitve iz pilotne raziskave in nudijo dober vpogled v aktualne skrbi in težave mladih.

              

 

ŠTUDENTSKI GLAS
Pomakni se na vrh