Predlog zakona o psihoterapevtski dejavnosti, katerega predlagatelj je Ministrstvo za zdravje, opredeljuje dejavnost psihoterapije tudi v vzgojno-izobraževalnih institucijah. V nadaljevanju se delujoči v pedagoških strokah opredeljujemo do implementacije te ideje ter predstavljamo posledice, ki bi jih vključevanje psihoterapevtskega poklica, ki ga regulira zdravstveni resor, prinesle v šolski prostor.
Menimo, da je šola vzgojno-izobraževalna institucija, v kateri se otroci in mladostniki poleg pridobivanja znanja učijo vzpostavljati prijateljstva, učijo se solidarnosti in empatije, reševanja konfliktov v medsebojnih odnosih itn. Šola je tako socializacijski prostor, kjer se otroci v interakcijah z drugimi osebnostno razvijajo ter učijo sobivanja v skupnosti. Za uspešen razvoj otrok je pomembno, da prevladuje dobra šolska klima, občutek za skupnost in prostor, kjer se otrok počuti varno in sprejeto. Še posebej otroci z izstopajočim vedenjem potrebujejo kontinuirane in varne odnose, ki podpirajo vzgojno-izobraževalne in razvojne procese. Dober pedagoški odnos je predpogoj za uspešno kognitivno, emocionalno in socialno učenje. Kvaliteta pedagoškega odnosa in pozitivne odnosne izkušnje otroka vplivajo na razvoj njegovih socialnih in kognitivnih kompetenc.
V emocionalno varnem prostoru se otroci in mladostniki učijo regulacije stresa in čustev, reševanja medsebojnih konfliktov in prevzemanja odgovornosti za svoje odločitve. Večina otrok se uspešno sooča z razvojnimi zahtevami in šolskimi zahtevami, nekateri otroci pa se zaradi različnih biopsihosocialnih vzrokov soočajo z učnimi, čustvenimi, socialnimi in vedenjskimi težavami. Vedenjske, čustvene in socialne težave otrok so lahko posledica tudi širših družbenih vzrokov, kot so povečana individualizacija družbe, pešanje enoznačnih norm, družbena neenakost in depriviligiranost določenih posameznikov in skupin, drugačno kulturno ozadje otroka itn.
V primeru nastalih težav imamo v slovenskem prostoru dobro urejen sistem svetovalnih služb na šoli, v kateri so zaposleni psihologi, specialni in socialni pedagogi ter pedagogi, socialni delavci in inkluzivni pedagogi. Šolska svetovalna služba s svojim razvojno-preventivnim in svetovalnim delom učencem, učiteljem in staršem pripomore k ohranjanju duševnega zdravja otrok in mladostnikov. V primerih kompleksnejših težav in motenj se svetovalna služba povezuje z zunanjimi institucijami kot so center za socialno delo, svetovalni center, policija, pedopsihiatrični dispanzerji in ustanove in tudi z novonastalimi centri za duševno zdravje otrok in mladosnikov. V teh primerih gre za kompleksne in večinoma daljše obravnave, ki presegajo okvire delovanja šole in tu je svetovalna služba dostikrat le koordinator različnih služb oz. sodelavec na multidisciplinarnih timih.
Psihoterapija s trenutnim predlogom zakona sega na področje vzgoje in izobraževanja, s čimer pa pomembno spreminja delovanje vzgojno-izobraževalnih ustanov, še posebej pa nepremišljeno posega v delovanje šolske svetovalne službe. Prav slednja je s pravkar prenovljenimi (v letu 2024) Programskimi smernicami zastavila sodobnejši pristop, ki je naravnan na potrebe vseh udeležencev in na sam vzgojno-izobraževalni sistem. Umeščenost psihoterapevtov v vzgojno-izobraževalne ustanove je tako povsem nedorečena in neumeščena. Predvidevamo lahko, da bi zaposlovanje psihoterapevtov v VIZ sisteme vnašalo patologizacijo običajnih, razvojno pogojenih težav, saj lahko predvidevamo, da bi utegnili dosedanji šolski svetovalni delavci postajati še bolj obremenjeni z birokratskimi nalogami (kar je že vrsto let tudi kritika izražena s strani svetovalnih delavcev). Velika verjetnost obstaja, da bi bil v želji po najbolj intenzivni obravnavi vsak otrok oz. mladostnik (s stiskami ali težavami) napoten k psihoterapevtu, ne glede na to ali otrok zares potrebuje psihoterapevtsko obravnavo (kar v običajnih VIZ ustanovah potrebuje cca. 5% otrok), ali »zgolj psihosocialno svetovanje« (cca 15% otrok) . Podobne tendence so namreč že sedaj prepoznane, ko številni učitelji in starši v skrbi za nudenje najboljše pomoči ali zaradi občutkov nemoči otroke prezgodaj vključujejo v (pre)intenzivne obravnave (npr. naraščanje števila izdanih odločb za posebne potrebe).
Nevarnost, ki jo vidimo, je tudi v izpuščanju postopnosti pristopov pri srečevanju z raznovrstnimi izzivi, s katerimi se svetovalni delavci soočajo v VIZ prostoru – otroci, ki so v sedanjih okvirih zajeti v različne (in dobro delujoče) preventivne programe (preprečevanje medvrstniškega nasilja, mediacije, spodbujanje socialno-čustvenega učenja ipd.), bi bili nesorazmerno hitro vključeni v psihoterapevtsko pomoč (po principu »za vsak slučaj«). To je zlasi mogoče pričakovati na osnovi opredelitve psihoterapije v zakonu, ki predpostavlja, da je psihoterapevtska dejavnost tudi »… in druga psihosocialna podpora, ki ne zajema intervencij zdravljenja duševnih motenj.«
Pomemben pomislek proti uvajanju psihoterapevtske pomoči v VIZ predstavlja tudi način predhodnega izobraževanja, ki ga bodo lahko deležni psihoterapevti. Kar nekaj predhodno zahtevanih usposabljanj za psihoterapevte namreč ne predvideva izkazanih osnovnih kvalifikacij iz razvojne, pedagoške in socialne psihologije, učnih procesov in težav povezanih z učenjem, teorije vzgoje, družinskega in sistemskega delovanja tako razredov kot VIZ institucij, kulture VIZ sistemov ipd. Tovrstna znanja so pomembna zlasti zato, da znajo strokovni delavci prepoznati probleme, ki so del delovanja sistema (razreda, šole, skupnosti, družbe in družbene neenakosti) in jih ustrezno korigirati na sistemski ravni ter da sistemsko delujejo na načine, ki ne prispevajo k nastajanju in/ali individualiziranju teh problemov.
Vstop psihoterapije v šolski prostor bi pomenil stigmatizacijo in patologizacijo otrok in mladostnikov, kar bi lahko vplivalo na nadaljno socialno izključevanje otroka, in (samo) videnje otroka kot »motenega«. Psihoterapija prav tako ni skladna z delovanjem šolske svetovalne službe, ki je usmerjena v življenjski vsakdan otrok in skuša težave reševati tam, kjer nastajajo, v medsebojnih odnosih.
Zato menimo, da je psihoterapija lahko pomemben del nudenja pomoči otrokom in mladostnikom z motnjami, vendar ne znotraj vrtcev in šol oz. VIZ ustanov, ampak v okviru že vzpostavljenih drugih institucij in vkolikor so psihoterapevti tudi ustrezno usposobljeni. Pravi pristop torej vidimo v krepitvi (tudi kadrovski) že obstoječih svetovalnih služb, v omogočanju supervizije zanje, v razbremenjevanju administrativnih nalog teh služb, ter po drugi strani v krepitvi in realizaciji zunanje mreže pomoči, kjer pa je psihoterapevtska pomoč lahko povsem na mestu. Ti predlogi so bili predstavljeni tudi v osnutku Nacionalnega programa za vzgojo in izobraževanje 2023/33 in strokovno usklajeni na nacionalni ravni.
Ob prebiranju predloga zakona, objavljenega na uradni spletni strani e-uprava.gov.si ter ob spremljanju odzivov strokovnih združenj, akademskih ustanov ter medijskih objav izpostavljamo, da je evidentno, da trenutno krožijo v strokovni ter medijski javnosti različne verzije predlogov zakona, kar je skrajno zaskrbljujoče. Postavlja se vprašanje, kako je to mogoče in katera različica bo proceduralno obravnavana. Ta nejasnost sproža pomisleke, da se lahko zgodi nekaj podobnega, kar se je zgodilo ob sprejemu zakona o psihoterapiji na Hrvaškem, ko so bile ključne spremembe zakona uvedene med zakonodajnim postopkom.
PODPISNIKI:
– prof. dr. Karmen Pižorn; dekanja Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani
– prof. dr. Tomaž Grušovnik; dekan Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem
– prof. dr. Milena Ivanuš – Grmek; dekanja Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru
– Oddelek za socialno pedagogiko Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani, predstojnica prof. dr. Darja Zorc Maver
– Slovensko društvo pedagogov, predsednica prof. dr. Jasna Mažgon
– Oddelek za specialno in rehabilitacijsko pedagogiko Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani, predstojnica dr. Mojca Lipec Stopar
– Oddelek za pedagogiko in andragogiko Filozofske fakultete Univerze v Mariboru, predstojnik prof. dr. Edvard Protner
– Oddelek za socialno pedagogiko Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem, predstojnik dr. Matej Vukovič
– Oddelek za pedagogiko in andragogiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, predstojnica prof. dr. Monika Govekar Okoliš
– Oddelek za temeljni pedagoški študij Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani, predstojnica dr. Sanja Berčnik
– Pedagoški inštitut, direktor prof. dr. Igor Ž. Žagar
– Svetovalni center Maribor, direktorica mag. Mateja Bagatelj
– Združenje ravnateljev in pomočnikov ravnateljev za stike z javnostjo, predsednica Mojca Mihelič
– Združenje za socialno pedagogiko, predsednik Rok Demšar
– Sekcija psihologov v vzgoji in izobraževanju pri DPS, predsednica mag. Barbara Stožir Curk
– NPVI – Delovna skupina za pripravo Nacionalnega programa vzgoje in izobraževanja 2023 -2033, vodja prof. dr. Janez Vogrinc
– Center za raziskovanje in spodbujanje nadarjenosti na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani, predstojnica prof. dr. Mojca Juriševič